Knjigi na pot

Namen te spominske knjige je predvsem, da se pomembni in za društvo Planica važni dogodki zabeležijo. Vselej se namreč zgodi, da se nezapisani spomini pozabijo in tako za vselej ostanejo izgubljeni za društveno zgodovino.

Četudi si pisec spominov pretekle dobe po svoje razlaga in tolmači razne dogodke in morda dodaja celo svoje mnenje in gledanje, se vendar iz teh zapisanih podatkov da razbrati vsaj približno tisto dobo, v kateri so se ti dogodki odigravali.

Knjiga je v prvi vrsti namenjena članstvu društva Planica, ki so zadnjih deset let požrtvovalno in vztrajno podpirali naše društvo. Namenjena pa je tudi drugim Slovencem v Kanadi in drugod po svetu, da bodo spoznali, da kjer je močna volja, se da veliko došeči. Mi smo v desetih letih veliko dosegli.

Zato smo pripravili to knjigo. Z njo bi radi predočili nastanek našega društva in njegovo rast, ter kaj smo v teh kratkih letih dosegli.

V knjigo smo vključili tudi zgodbe posameznih članov in njihovih otrok, da jim na ta način damo zasluženo priznanje. Pri tem je treba poudariti, da je večina članov že dolgo vrsto let v tujini, in da je njihov naraščaj rojen že v Kanadi, naši novi domovini.

Oglasi, ki jih v knjigi objavljamo, imajo dvoni pomen: Prvič, da so pomagali do izdaje te knjige ob 10-letnici obstoja društva Planica in drugič, da se pokaže slovenska podjetnost, ki se je v svobodni Kanadi razmahnila in si s svojo marljivost ustvarila nove pogoje za udobnejše in plodnejše delo in tako našemu narodu dela čast, da smo Slovenci ne samo kulturni narod, temveč tudi delaven in industrialen narod.

Naš začetek

Skozi prvo desedtletje

Terezija Mohorko.

Slovensko lovsko in ribiško društvo Planica je bilo ustanovljeno na željo desetih prijateljev v maju 1976. Le-ti so že pripadali raznim drugim slovenskim društvom. Družila jih je skupna želja po lovu in uživanju narave v vseh letnih časih. Vendar jim ostala društva zaradi različne strukture niso nudila tega, kar so sami želeli. Ker so bili večinoma možje z mladimi družinami in doraščajočimi otroki, so želeli društvo, v katerem bi lahko tudi ostali člani njihovih družin aktivno sodelovali. Delnice so bile na razpolago tudi njihovim družinskim članom. Pod temi pogoji se je število članstva hitro večalo.   

Za uspešno delovanje lovskega društva je potreben lastni revir. Zato so se člani začeli zanimati za primerno zemljišče, ki bi služilo lovu, imelo tudi rekreacijske možnosti, obenem pa bilo lahko dostopno z glavne ceste. Kmalu so našli zemljišče s površino 290 akrov. Pogodili so se z lastnico in kupili zemljo s finačnimi sredstvi, ki so jih dobili s prodajo delnic članstvu. Ta zemlja je opuščena kmetija, katere njiv in travnikov še ni povsem zaraslo grmovje.

Kmalu so začeli načrtovati za manjšo lovsko kočo, katere temelji so bili postavljeni že septembra 1977. Seveda je bila v glavnem dokončana še pred lovsko sezono na jelene v novembru istega leta. Takrat so lovci tudi prvikrat v njej prenočili. V pritličju je prostor za kuhanje in  posedanje v dnevnem času. V prvem nadstropju pa je čez celo površino skupno ležišče, ki lako sprejme 20-30 ljudi. Seveda ni šlo brez elektrike, ki je bila priklopljena še isto leto. Prva lovska sezona na lastni zemlji, katere terena še niso dobro poznali, je bila uspešna. Uplenitev jelena je omogočila divjačino na prvem lovskem banketu v mesecu decembru.

Leta 1978 je bila na prodaj sosednja parcela v velikosti 250 akrov. Tudi to so dodali k že dostoječemu zemljišču in tako povečali obseg lovišča.

Prijetna pokrajina pa ni privabila samo lovce v ta prelepi del severnovzhodnega Ontario, ampak tudi njihove družine, znance in prijatelje, kjer ni bilo prostora za vse v novozgrajeni koči, so posebno ob lepih poletnih dnevih, rasli šotori po hribu kot gobe po dežju. Vsak je našel dovolj razvedrila v naravi. V juliju so nabirali divje jagode, v avgustu maline, v septembru brusnice. Tokrat se je odprla tudi sezona za gobarje, ki so vse okoliške gozdove preklatili v “lovu na gobe”. V avgustu je bil tudi prvi letni piknik, na katerem so tudi uradno otvorili lovsko kočo in jo imenovali po Lojzetu Intiharju, ki je bil eden ustanovnih članov društva. Na žalost pa tega trenutka ni dočakal, ker je po hudi bolezni prekmalu odšel v večnost. Čeprav je bil hudo bolan, je klub temu sodeloval pri vsaki akciji, dokler mu moči niso odpovedale.

To poletje so se strelci na glinaste golobe resno pripravljali na svoje prvo tekmovanje. Udeležili so se tekmovanja, katero je organiziralo Lovsko in Ribiško društvo iz Toronta v Cold Creek Conservation Area v mesecu septembru. Na svojem prvem tekmovanju so se dobro izkazali, saj so prejeli pokale v ekipnih in posameznih disciplinah.