Kaj smo dosegli  

Skozi prvo desetletje
Terezija Mohorko.

Ko se je število članov večalo, se je pokazala tudi potreba po večjih prostorih, predvsem pa po sanitarnih napravah in stalni pitni vodi. Do sedaj so jo v poletnem času napeljali do koče po cevi iz gorskega potoka, za pitje pa vozili v sodčkih iz Toronta ali pa natočili pri bencinski črpalki v McArthurs Mills. Potreben je bil večji prostor za zbirališče predvsem v zimskem času. Istočasno je nastala potreba za prenočišče z malo več privatnosti kot do sedaj, saj skupno ležišče in preoblačanje v spalni vreči res ni privatno, a je bilo pri tem mnogo šal in dobrega razpoloženja. Bilo je več predlogov kako bi se lotili te zadeve. Če bi si vsak pripeljal motorno hišico, ali pa bi si jo vsak postavil na zemljišču, bi bil namen društva okrnjen, ker to ne bi bilo nekaj skupnega, kar bi lahko vsi uporabljali. Tako so se odločili za lovski dom. V kleti bi bila dvorana s kuhinjo, stranišči, kopalnicami in skladiščnimi prostori, nad tem pa privatne sobe, katerih stroške krijejo člani, ki bi sobe kupili. Sprva je bilo v načrtu samo eno nadstropje, ker pa je zanimanje za sobe naraščalo, so se odločili še za drugo nadstropje. Tako je nastalo 19 sob, ki so vse v privatnih rokah. Ko so se odločili za tak način gradnje so gledali tudi v bodočnost. Če bi društvo zaradi kakršnega koli vzroka prenehalo delovati, ne bi bilo izgube, ker se ta dom lahko spremeni v druge namene. Sobe so v velokosti motelskih sob, imajo svojo kopalnico s staniščem in tudi kuha se lahko v sobah, ker so v ta namen opremljene.

Leta 1980 so bili postavljeni temelji novega lovskega doma. Gradnja je hitro napredovala, saj so imeli poslopje še isto leto pod streho, stene pa obite, da so zašitili notrajnost pred zimo. Na tisoče ur prostovoljnega dela je bilo vloženih v to gradnjo. Občasni obiskovalci na Planici so se čudili hitremu napredku gradnje, ki je zadovoljivo napredovala kljub veliki razdalji od Toronta. V tem delu se je izkazala resničnost pregovora: “V slogi je moč”.

Vsi ki so sodelovali pri gradnji doma so bili prežeti z eno samo mislijo: vsaj delno dokončati dvorano, predvsem pa sobe, da bi jih lahko čim preje uporabljali. Večina sob je bilo dokončanih in so se lastniki lahko vselili vanje v poletju leta 1982. Na dan piknika so se vrteli ražnji s prašički in purani. Prijetna oroma po pečenem mesu je polnila ozračje. Tu in tam se je slišala Slovenska glasba; pa tudi pevcev kakor pivcev ni manjkalo. Veselje si lahko našel vsepovsod. tako so proslavili svoj veliki podvig –DOM II. V ta namen so jim lovci Slovenskega Lovskega in Ribolvskega društva iz Toronta izrekli priznanje v obliki spominske plakete. Obenem so jim prijatelji – lovci iz St. Clair Rifle & Hunting Club – Cleveland, Ohio ZDA podelili izredni pokal za rekord dosežen v streljanju na glinaste golobe, ki so ga postavili na njihovem strelišču v juniju 1982. 

V letu 1985 so se dela na novem lovskem domu bližala h kraju, zato so se strelci odločili,da je čas za gradnjo strelišča, ki bi ga uporabljali za streljanje na glinaste golobe. Našlji so primeren prostor na jasi, približno 2km oddaljen od lovskega doma. Za deseto obletnico se bodo tam vršile med-društvene strelske tekme, ki bodo v septembru 1986.

Aktivnost društva pa se ni kazala samo na lovski farmi PLANICA. Vsako leto so priredili dva banketa kjer so se člani in njihovi gostje prijetno zabavali ob dobri jedači in pijači obenem pa zaplesali ob zvokih domače glasbe. Vedno so ob teh prilikah servirali divjačino, za katero so preskrbeli lovci.

Vsi smo bili nekje doma; eni z grunta, drugi z bajte. V nas vseh pa ima beseda DOM svojevrsten pomen in radosten prizvok.

Ko dežuje imaš streho nad glavo. Ni važno, ali je krita z opeko ali skoljami; tudi pod slamnasto streho je bilo lepo in toplo. Pri oknu stojiš in gledaš v padajoči dež, ki bije od stene doma, voda pa se steka v kap. In misliš na ljudi ki so brez strehe in nimajo doma. Potepajo se po svetu in danes nočujejo tod, jutri pa Bog ve kje. Brezdomci so; begunci, berači in cigani. Dež jih pere, veter prepiha, sneg obsipuje. Vsak dan enako, dokler se jim življenje ne ustavi. Tako se bo nekoč vsem nam.

Prijetna in vesela beseda je toraj DOM. Naši stari ljudje so radi rabili slovenski rek ki pravi: »Ljubo doma, kdor ga ima. Kdor ga pa nima, za njim kima«. Veliko resnice hrani v sebi ta stari slovenski pregovor. Misel na dom ostane živa v človeškem srcu do smrti, pa če je bil ta dom še tako skromen in majhen; spomin nanj je tolažba in prijetna in topla misel.

Mislim, da se je pisalo leto 1975, ko se je majhna skupina naših lovcev podala na lov na srne. V prostranih gozdovih severnega Ontarija so prišli na misel, da bi bilo pametno ustanoviti svoje lovsko društvo. Samo dest jih je bilo, ko so se za to misel zavzeli. Ko so na kupljenem zemljišču iskali primeren kraj, kamor naj bi se postavila prva lovska koča, je Lojze Intihat dejal: »Tu bomo postavili!« S tem je bilo vprašanje med lovci soglasno rešeno. Zahrbtna bolezen pa je Lojzeta pobrala, predno je bila koča postavljena. Ideja in načrti so ostali živi med ostalimi lovci. Postavila se je koča, katero so v Lojzetov spomin imenovali »Koča Alojzij«.

Ţako se je pričelo. Prijatelj je povabil prijatelja, znanc znanca: Pridi... Kraj je lep, poln svežega gozdnega zraka, ki smo ga zlasti mi meščani tako zelo potrebni. Večeri v prosti naravi so tako očarljivi. Nehote se človek preseli nazaj v rodni kraj, kjer je zagledal prvič luč sveta.  V večerni tišini ob tabornem ognju, daleč proč od mestnega hrupa, so pogovri bolj prijateljsko iskreni in odkriti.

In so ljudje prihajali. Eni iz radovednosti, drugi, da srečajo svoje prijatelje in znance. Drugi zopet, ki so se vozili mimo na potu na svoje letne počitnice ali na ribolov, so se za kratek čas ustavili in si del naše nove slovenske zemlje v Kanadi ogledali.

      Lepo vzbočen hrib, katerega so možje očistili grmičevja in pokosili divjo travo, je sedaj zlasti mladim taboriščnikom priljubljeno mesto. Na vrhu hriba kraljujejo kot mladi orli, ki se pripravljajo na polet v zračne višave. Okrog koče je kot nalašč za parkiranje avtomobilov in za taborenje. Z vsako pomladjo pa narava poskrbi, da vse naokoli postane zeleno in je podobno domačim pašnikom.

Kadar je tu kakšna večja prireditev – in to je vsaj enkrat na leto – se ta košček naše zemlje spremeni v mravljišče. Takrat se téka sem in tja, razpravlja in govori, ugiba in načrtuje za bodočnost. Ves dan je tako živo, tja v pozno noč. Šele ko se za hribi poraja že novi dan, se za hip ustavi tudi življenje okrog koče.

In se je ob takih prilikah ugotovilo: Koča je premajhna. Treba bo večjega prostora. Mladeža je toliko, da ga ni kam dati.

Porodila se je misel na gradnjo DOMA PLANICA.

Andrej in Zvone pričneta razrivati in ravnati zemljo, kjer naj bi se vlili temelji bodočega Doma ki bo prostornejši od prvotne lovske koče. Janez si stvar ogleda in ugotovi: Napravili bomo kot stopnice. Dva nadstropja in podstrešje. Ostali se kot risi zagrizejo v delo. Še otroci ne mirujejo. Hočejo doprinesti svoj delž s tem, da garačam prinašajo hladno pijačo in osvežujejo njihova suha in grapava grla. Tudi žene in dekleta imajo polne roke dela, saj vedo, da je po takšnem fižičnem delu treba tudi jesti in nadomestiti izgubljene energije. Delo ne preneha, dokler ni zadni strešni slemen na svojem mestu in na njem po stari slovenski tradiciji pribit mlaj.

Novi Dom bo prostoren in visok. Visok po človeški zmogljivosti, kajti kosal se bo z drevjem, ki raste v bližnjem gozdu.

Vili mu je dal zunanji in notranji izraz. Polde je poskrbel z poševnimi in navpičnimi cevmi. da se voda doteka in odteka. Tudi naš električar je prepregel stavbo z žicami, tako da imamo ne samo razsvetljavo, temveč tudi toploto in v kuhinji peči za pripravljanje dobrot, ki jih naše vrle kuharice pripravijo kadar je treba. Stane pa je poskrbel, da so hodniki in stopnišča v stavbi dostojno in okusno opremljeni.

Vse to pa je bilo seveda treba delati po predpisih, ki jih okrajne oblasti zahtevajo. Za to je skrbel naš Francé, ki se razume na te zakone in nam je v uradih vse te stvari uredil.

Pa ne samo to. Francé je poskrbel tudi za naš duhovni blagor. Takoj prvo leto je poskrbel, da je prišel č. g. Jože Časel CM., maševat in nam na ta način posredoval tudi duševno hrano. Takrat še na prostem za Lojzetovo kočo. Za oltar smo rabili na hitrico zbito mizo, za stole pa so služili panji, ki so bili pripravljeni za ogrevanje koče.

Pri pisanju teh mojih spominov pa ne smem pozabiti Linota. Od vsega začetka je bil podpredsednik, potem pa štiri leta predsednik in je skrbno gledal na vsak dolar ki se je zapravil. Zaradi tega so mu nekateri nadeli različne priimke. Meni pa se zdi, da take ljudi potrebujemo in ga naj zato ne moti.

Po starosti in po življenskih izkušnjah smo si morda precej oddaljeni, skupaj pa smo ponosni na vse to, kar smo v teh zadnjih desetih letih dosegli in ustvarili.

Vse to bo nekoč dediščina naše mladine. Ali bodo zmožni upravljati z njo?      Pred odhodom nazaj v okuženi zrak velemesta vselej želim zajeti polne žepe svežega gozdnega zraka in ga potem doma luščiti in uživati kot bučno seme.

Kakšnega večjega neurja nismo doživeli, in si ga tudi ne želimo. Neurje le uničuje in lomi, nič pa ne ustvarja. Malo grmenja pa je potrebno, kajt brez grmenja tudi dežja ni. Radi ali neradi moramo priznati, da so se med nas prikradli elementi, ki si na ta ali oni način lastijo več, kot jim pripada. Vsa ta početja in dela so nepoštena in ogrožajo mirno sožitje.

Dom Planica živi in hoče živeti! Ko pride ogenj, stene in streha pogorijo, temelj pa ostane. Mi smo te temelje postavili in ti temelji bodo ostali. Mi bomo odšli in izročili ključe mladim. DALI – ne pa prodali! Oče v grob, sin na polje. Tako je bilo pravilo naših rodov. Delo se ne sme ustaviti. Iti mora naprej. Dom Planica hoče živeti...

Morda dostikrat ne pomislimo na to. Slepi in brezbrižni smo za vse to. Zdi se nam brezpomembno.

DOM! Sklenjene verige rodov, člen pri členu, zvarjeni v ohranitev slovenskega rodu.

Bogat si, če to doumeš, četudi si bil samo bajtar. A revež si, če tega po vseh letih nisi spoznal, četudi si bil najbogatejši gruntar.